Ivan Albreht
(1893–1955) - pisatelj, pesnik, publicist
Ivan Albreht se je rodil 7. maja 1893 v Hotedršici kot najmlajši izmed devetih otrok. O sebi je v pismu Janku Šlebingerju (uredniku Ljubljanskega zvona) napisal, da je bil kot otrok veliko bolan ter da je shodil šele s četrtim letom. Ljudsko šolo je najprej obiskoval na domači dvorazrednici ter še pol leta v Ljubljani, nato pa nižjo gimnazijo na II. Državni gimnaziji. Leta 1908 se je kot novic pridružil frančiškanom v Brežicah. Nato se je šolal na I. Državni gimnaziji do leta 1913. Zaradi popravnih izpitov mature ni opravil, a je vseeno odšel v Gradec na izredni študij prirodoslovja. Po vrnitvi domov l. 1915 je dokončno maturiral ter bil nato vpoklican k vojakom v oficirsko šolo v Brežah na Koroškem (Friesach), od koder je bil kmalu odstranjen kot politično sumljiv.
Portret. Vir: Zapuščina Ivana Albrehta (hrani Knjižnica Logatec)
V prvi svetovni vojni se je boril na italijanskem bojišču, kjer je bil kmalu težko ranjen, tako da so ga leta 1916 poslali na enoletno zdravljenje, me drugim tudi v zdravilišče Laβnitzhöhe pri Gradcu. Tu se je junija leta 1917 poročil in preostali bolniški dopust preživel v Doleh pri Borovljah pri nevestini družini (Mara Novak) oz. na Kočuhi pri njenih sorodnikih.
Bad Ause, kjer je preživljal del svojega bolniškega dopusta na Štajerskem. Vir: Zapuščina Ivana Albrehta (hrani Knjižnica Logatec)
Ob koncu prve svetovne vojne sta Avstrija in na novo nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev obe zahtevali dele južne Koroške. Za čimprejšnjo rešitev spora in postavitev državne meje med obema deželama je antanta določila, da se izvede plebiscit. Takrat, leta 1919/1920, je bil Albreht nameščen pri cenzurnem uradu okrajnega glavarstva Koroške (Avstro-ogrska monarhija je cenzuro ponovno uvedla spričo prve svetovne vojne leta 1914). V Borovljah je v tem času torej deloval v plebiscitni propagandi za slovensko stran in se tako »bojeval« za severno mejo Koroške oziroma plebiscitarno cono A. Plebiscit je bil izveden 10. oktobra 1920. Kaj kmalu je postalo jasno, da je boj izgubljen, saj je 59,1 % prebivalstva glasovalo za priključitev tega dela k Avstriji (med njimi tudi mnogi slovensko govoreči prebivalci), le 40,9 % pa za pripadnost Kraljevini SHS. Zaradi kulturne izolacije je Albreht, tako kot mnogi drugi intelektualci, kmalu zapustil Koroško in se vrnil v Slovenijo.
V času med obema vojnama je opravljal različna dela, v glavnem kot publicist, književni kritik, uradnik pri socialnem skrbstvu ter na univerzi in kot svobodni književnik. Nekaj časa je urednik političnega kmetijskega lista Gruda (1924–1941) in Mladine (1924–1929), sourednik radikalnega časopisa Jutranje novosti (1923) in knjižne zbirke Splošna knjižnica (1923–1928).
Med narodnoosvobodilnim bojem (NOB) ga nacisti obsodijo na smrt, a najstrožjo kazen spremenijo v 15 let zapora.
Doprsni kip, ki ga hrani KTD Hotedršica. Vir: Urška Orešnik
Albreht je v svojem življenju ustvaril razmeroma obsežen opus, ki zajema poezijo, prozo in dela za otroke. Bil je tudi kritik in publicist.
Večino Albrehtovih proznih del so kmečke povesti, ki so izhajale po delih v časopisih in revijah, tri pa so izšle tudi v knjižni obliki (Ranjena gruda, Dom na Slemenu in Zarečani).
Albrehtove povesti so tipične predstavnice t. i. regionalne oz. pokrajinske literature, saj so v njih še posebej izpostavljeni kraji oz. pokrajina, v kateri se povest odvija. Domačini lahko v njegovih delih še vedno prepoznajo Hotedršico in okoliške zaselke, hribe, predvsem pa domača hišna imena.
V Albrehtovi poeziji pa je občuten vpliv slovenske moderne, predvsem Cankarja. Pozneje tematsko ozadje pesmi pogosto predstavlja vojna in njene posledice. Pesmi je objavljal predvsem v Ljubljanskem zvonu in Slovanu, mladinsko poezijo pa v Angelčku in Vrtcu.
Rokopis. Vir: Zapuščina Ivana Albrehta (hrani Knjižnica Logatec)
Leta 2013, ob 120. obletnici pisateljevega rojstva, je njegova vnukinja, Metka Ulaga, podarila pisateljevo zapuščino KTD Hotedršica. Zapuščino sedaj ureja in hrani Knjižnica Logatec (katalog je dosegljiv na povezavi ). Del zapuščine je Knjižnica Logatec tudi digitalizirla in je dostopen na domoznanskem portalu Kamra . Leta 2013 pa je izšel tudi zbornik Vas na meji (izdala ga je Knjižnica Logatec), ki ga je pospremila prireditev na vaškem trgu, kjer je bil uprizorjen tudi prizor Albrehtove igre Sirota Jerica v izvedbi mladinske gledališke skupine KTD Hotedršica.
Bibliografija
- Poezija
Slutnje, Ljubljana, 1919.
Prisluškovanja, Ljubljana, 1926.
Odsevi, Celje, 1929.
Eros inferni, Maribor, 1938. - Proza
Malenkosti, Ljubljana, 1921.
Ranjena gruda, Ljubljana, 1923.
Andrej Ternouc, Ljubljana, 1923.
Junak, verjetno Celje, 1930.
Dom na Slemenu, Ljubljana, 1932.
Zarečani, Ljubljana, 1936.
Zalina rana, Kamnik, 1938.
Nebo gori, Ljubljana, 1939.
Žerjavica v krvi, Ljubljana, 1941. - Za mladino
Mlada greda, Ljubljana, 1920.
Paberki iz Roža, Ljubljana, 1920.
Zelena livada, Ljubljana, 1923.
Sirota Jerica, Šenkovac, 1929.
Začarana bukev, Celje, 1930.
Vilinske gosli pa še druge koroške pravljice, Ljubljana, 1931.
O srečnem krojaču pa še druge pravljice, Ljubljana, 1931.
Sestrica gre, Ljubljana, 1932.
Takih pet za mladi svet, Ljubljana, 1932.
Bisernica, Kamnik, 1938. - Prevodi
Margueritte de Navarre: Heptameron, 1, Ljubljana, 1920 (iz francoščine).
Heinrich Mann: Srce, 1920 (iz nemščine).
Citati o Hotedršici
***
V zgodnjem jutranjem somraku, ko zbledevajo zadnje zvezde in se posamič začenjajo rahlo oglašati prvi krilati pevci po grmičju in vrteh, se vse predrami iz globokega spanja. Tu se odpro hlevska, tam hišna vrata, izmed fuksij in nageljnov se sklone skozi okno dekliški obraz. Oči so pol(n)e sanj, kri še polje v ritmu to noč vžite ljubezni, pri fari in podružnicah zazvoni dan, kmalu zatem pa zarja zagori na vzhodu. V njenem ognju se zaiskri morje biserov po drevju in tratah, a holmi in hribi se iz somraka vzpno kvišku vzhajajočemu soncu v poljub. Čez malo izginejo sence tudi iz doline. Kakor bi spočita žena odgrnila odejo s sebe, se v neškasti dolini očem odgrne vas.
To je vas, podobna nič koliko našim slovenskim vasem, podobna pač kakor človek človeku. Vendar, glejte, človek sreča v življenju nešteto obrazov. Prenekateri mu ostane manj ali več časa v prijetnem in toplem spominu, z leti pa jih počasi večina zatone v pozabo in le redki so, ki s človekom žive do groba. Med njimi pa je eno obličje, ki se človeku iz leta v leto bolj živo iskri v srcu. To je obraz žene, ki se je človek izvil iz njenega telesa v življenje, neumrljivi materin obraz.
iz črtice: Materin obraz in rojstni kraj
Lastnoročni podpis. Vir: Zapuščina Ivana Albrehta (hrani Knjižnica Logatec)
***
Po slabo prespani noči se napotim na okrajno glavarstvo, dobri dve in pol uri hoda odtod. Okrajni šolski nadzornik me je sprejel še kar dosti milostno, skoraj bi rekel prijazno.
“Ti ljudje so trdi in trmasti, v jedru pa niti niso napačni. Pod hrapavo skorjo dremlje marsikaj dobrega, samo na nekaj bi vas opozoril, gospod kolega: Mehkobe ne prenesejo. Samno močna roka vzbuja spoštovanje v njih. Če ste notranje tak orjak, kakor je herkulska vaša postava, boste kmalu obvladali položaj. Nič prizanesljivosti, nobenega popuščanja! Če kdaj kak otrok izostane iz šole, nikoli opravičevati brez tehtnega vzroka. Takoj pokličite z opominom očeta ali mater k sebi. Če ne pride, nemudoma prijavo semkaj! Če pride, pa mu pametna beseda, recimo: modro svarilo ne hasne, brez obzira takoj strogo prijavo semkaj! Zastran tega ni treba nobenih skrbi, gospod kolega. V meni boste imeli vedno močno oporo, dokler se boste ravnali po teh navodilih. Kot zrelemu možu vam lahko med štirimi očmi zaupam še to, da naš gospod okrajni glavar pri prijavah nasproti tem hribovskim grčam ne pozna nobene šale. Kleplje jim take kazni, da se spričo njih omehča tudi najtrši hrastov štov.”
iz zapiskov nadučitelja Mihaela Kabaja
***
Vas molči, topla, prisrčna notranjska vas, položena na ravnico med hribovjem kakor šopek na strugo v precepu dekliških grudi. // Kaj vse je že doživela in preživela ta vas! Tone Skalar sedi na hribu nad vasjo in se pogreza v spomine. S postaje do vasi je po bližnjici čez hrib dobro poldrugo uro hoda. Odtod, kjer se pot že prevali čez vrh hriba in se pred začudenimi očmi razgrne Hotedršica in čeznjo razgled na Javornik, Črni vrh, Angelsko goro in daleč tja po Tolminskem, je do vasi komaj še pičlo četrt ure hoda. Kolikokrat je Tone še kot pastir prehodil to pot, kolikokrat pozneje kot študent, ko je vriskaje prihajal na počitnice in se spet otožno ločeval ob povratku v mesto od rodnega kraja! Vse davne zgodbe, segajoče v megleno sivino pravljičnega snovanja, je nosil kakor nevidno popotnico s seboj. Kdaj je bilo to, ko si je ogljar Jur v Košu, skromnem naselju nad današnjo vasjo, postavil prvo kolibo, ko je prišel s tolminskih Hotenj sem v te gozdove kuhat oglje? Nihče ni vedel povedati, kdaj se je to zgodilo, vendar so sivolasi dedje nekoč pastirju Tončku pripovedovali o hotenjskem ogljarju, ki je ustanovil Hotedršico. In ker je bil prvi naselnik iz Hotenj, se še danes prebivalec te vasi imenuje Hotenjec, ne pa Hotedrščan.
iz črtice: Prelom/Vas ob meji
***
Rod se je tu z leti umikal rodu kakor povsod, ali mlado je vselej ostalo staremu zvesto. Res kasneje ni šlo več za zlati blesk, svojo prevročo kri pa je na vasi prav lahko odtočil do zadnje kaplje vsakdo, če je takole v nedeljo stopil v to ali ono vaško krčmo in malo popraskal po mizi. To je pomenilo klicati mačka na boj. In mački so bili vsi vaščani. Kar je drugje pomenilo žaliti državno ali narodno zastavo, a med visoko gospodo plemiški grb, to je veljala tukaj žalitev spoštovanega vaškega mačka. Živali same ljudje niti niso imeli posebno v čislih in jo je človek brez posebne zamere lahko ubil, kjer jo je srečal, če ga je bila volja, kdor pa se je s praskanjem po mizi drznil žaliti hotenjski mačkovski čut, ga je to lahko veljalo življenje, najmanj pa precej zrahljane in premlačene kosti. Dvakrat si takega pouka ni želel nihče, pa naj je bil še tako razigran in objesten, saj so Štefinovega Andreja z Veharš z gnojnimi vilami nabodli na hlevska vrata zaradi take žalitve in s kopačami z umirajočega trgali obleko in meso.
iz črtice: Prelom/Vas ob meji
Besedilo in izbor fotografij: Urška Orešnik