Lanarstvo - pozabljena obrt
Danes se veliko govori o samooskrbi, predvsem s hrano, ki jo Slovenci v svojih vrtičkih pridno pridelujemo. Naši predniki pa so bili samooskrbni tudi na drugih področjih, sami so na primer pridelali tudi material za izdelavo oblačil. Vsi poznamo lan in laneno platno ter ga povezujemo predvsem z Belo krajino, malo manj pa se govori o razširjenosti gojenja lanu in z njim povezane obrti na področju celotne Slovenije. Sama sem na to postala pozorna v domači vasi na robu Notranjske, Hotedršici, kjer je bila ta obrt še sto let nazaj močno prisotna, mlajše generacije pa o tem vemo zelo malo.
Lan izvira iz Sredozemlja, Male Azije in Severovzhodne Afrike in o njegovi uporabi že 5000 l. pr. n. št. pričajo najdbe iz časa velikih starih civilizacij Sumerije, Mezopotamije in Egipta. Semena lana so bila najdena tudi na območju ljubljanskega Barja iz časa mostiščarske kulture. O tem, kako pomembno vlogo je igral lan in iz njega stkano platno nekoč, kaže izvor besede plačati/platiti, saj so stari Slovani platno uporabljali kot plačilno sredstvo. Laneno seme so uporabljal v zdravilne namene tudi Rimljani in ta uporaba se je obdržala vse do današnjih dni.
Pot od sejanja lana do končnega izdelka – platna – je zelo dolga, o čemer pravi reklo Lan je lan, z njim je posla leto in dan. Lan so sejali spomladi – da je gospodinja preverila, če je že dovolj toplo, je zunaj pustila mokro krpo – če ni zmrznila, je bilo dovolj toplo za setev lana. Lan so sejali na negnojene njive oz. so le-te gnojili le s pepelom. Dominik Vavken se spominja, da so na njivo znesli vejevja in ga zakurili ter tako pognojili s pepelom. Lan je dozorel konec poletja, avgusta, ko so ga populili z njive, ga zvezali v snope in ga odpeljali s polja. Ko je bil lan že osušen, so s posebnim glavnikom (na Hotenjskem so ga imenovali gradeše, ponekod drugod pa rifelj) ločili seme od stebla. Lanena stebla so nato razprostrli po pokošenem travniku, kjer so bila izpostavljena rosi in soncu – da so se zmehčala in oz. da se je oleseneli del ločil od vlaken – seveda ob vsakodnevnem obračanju. Seme so ponovno uporabili za setev naslednje leto oz. kot zdravilo. Z njim so krmili živino – Dominik Vavken se spominja, da so z njim krmili telice, ki so prvič telile, da bi bile bolj odporne.
Laneni snop, otolčen lan in štrena (Črna kuhinja, Hotedršica Foto: Urška Orešnik)
Na vasi so imeli sušilnico, kjer so lan sušili, ob njej pa so ga potem trle terice. Jožica Nagode se spominja, da so lan polagali na v zemljo izkopane rove, v katerih so kurili in ga tako sušili. Otrt lan so potem ženske na kolovratu spredle v prejo, ki je morala biti čim bolj enakomerna. Prejo se je navijalo na motovilo, da je nastala štrena. To so potem prali in belili s pepelom bukovih drv, ob čemer so štrene tolkli, da so izločili umazanijo, ter dali potem sušit na sonce (glej fotografijo), da je postala štrena čim bolj bela. Šele tedaj je bila lanena preja pripravljena za tkanje.
Pranje in tolčenje lanu ob potoku Hotenjka (Fotografija iz arhiva Danijele Lukan)
V vasi so imeli samo ene statve (kmetija pr' Kodermac), kamor so nosili tkati tudi iz drugih krajev. Iz lanenega blaga so potem šivali rjuhe – te so bile sešite iz dveh delov, saj je bila širina statev približno 90 cm. Ko se je rjuha po sredini obrabila, jo je gospodinja potem po sredini odparala in jo obrnila okrog. Iz platna so delali tudi brisače, spodnje perilo itn. Če je osivelo, spremenilo barvo, so ga pozimi na sončne dneve razprostirali po snegu, da se je znova obelilo. Vsaka kmetija še danes hrani kakšno kvalitetno laneno rjuho, staro nekaj desetletij. Pravijo, da se je pod lanenimi rjuhami odlično spalo. Lan je imel tudi nekakšno obredno vlogo, saj naj bi si ga vsako dekle napredlo dovolj za lastno balo.
Kot druga kmečka opravila je tudi gojenje lana za pridelavo tekstila je drastično upadlo že v 19. Stoletju, skoraj izginilo pa po 2. Svetovni vojni. Po nekaterih podatkih je bilo v Sloveniji v 1. polovici 18. stoletja kar 6000 hektarov polj predivnega lana (predvsem na Gorenjskem, v Beli krajini in v Prekmurju), do sredine 20. stoletja pa je ta številka padla na okoli 1000 hektarov. Posamezniki in različna kulturna in turistična društva širom Slovenije se dandanes trudijo to obrt oživiti in ohranjati to prečudovito izročilo.
Dober zgled oživljanja lanarstva – Hiša izročila
Da je bila pridelava lana v osrednji Sloveniji nekaj običajnega, dokazuje tudi obujanje tradicije na Notranjskem, natančneje ob robu Cerkniškega jezera, kjer se je Ljoba Jenče v Hiši izročila s sodelavci lotila obujanja več različnih izročil, med drugim tudi lanarstva. V letu 2014 je Zavod Pajn prejel donacijo norveškega mehanizma za izvedbo mednarodnega projekta V istem čolnu – Mladi čuvarji izročila, katerega namen je prenos znanj in veščin mojstrov na mlajše generacije. V projektu so se lotili obujanja različnih področij kulturne dediščine – izdelovanja drevaka oz. tradicionalnega čolna, destilarne eteričnih olj, kovaštva in nenazadnje tudi lanarstva. Za namen projekta so se lotili celotnega postopka pridelave lana – od sejanja, pletja, puljenja in vseh ostalih korakov do končnega izdelka – preje. Pridelali so dovolj lana, da lahko v Hiši izročila, izobraževalnem centru za nesnovno kulturno dediščino, prikazujejo različne faze pridelave lana – npr. trenja in tkanja. V teh se lahko preizkusijo tudi obiskovalci – to so pogosto šolski otroci, ki so še posebej navdušeni nad tkanjem na mini statvah. Za projekt Mladi čuvarji izročila je Zavod Pajn v letu 2017 prejel tudi mednarodno strokovno priznanje združenja za kulturno dediščino Europa Nostra.
Lanarstvo v besednem izročilu
Da je bilo lanarstvo pomembna obrt, nam pričajo tudi številni reki in pesmi, povezane z njim. Ves postopek pridelave lanu je bil namreč prežet z druženjem, med katerim se je veliko prepevalo, zabavalo, včasih celo plesalo. Za šalo so terice za hlače mimoidočim rade zatlačile pezdir (oleseneli del stebla) – taka navada je znana s Koroške, kjer so terice za lanene šopke v zameno od mimoidočih dobivale plačilo (ta navada je bila povezana tudi s spogledovanjem deklet s fanti). Na naši vasi so terice rade ponagajale prišlekom in jim podtaknili trti lan za hlače, da mu je ta visel kot rep in so se mu vsi smejali.
Naj nam bo v sodobnem času, ko je večina naših oblačil proizvedena na drugem koncu sveta, in ko so tradicije, kot je obrt pridelovanja lana, že skoraj zašle v pozabo, v razmislek kitica ljudske pesmi Le predi, dekle predi:
Poštena je predica
in stara je resnica,
da tisto dekle kaj velja,
ki obleko vso domačo ima.
