Kako so Hotenjci žagali babo

Zanimiv in že pozabljen običaj, se je vršil na tisto sredo, ki pride na sredini štirideset dnevnega posta pred Veliko nočjo (torej tretjo po pepelnični). Na ta dan so bili ljudje opravičeni posta, zato so gospodinje skuhale boljše kosilo in pripravile slastne štrukeljčke. Starši, stari starši ali sorodniki so otrokom rekli, da se bo danes ob poldan žagalo babo! S prstom so pokazali na starejšo ženico iz bližnje okolice. Otroci so bili tako radovedni, da niso hoteli jesti. Odšli so do hiše, kjer naj bi prežagali babo in presenečeno odkrili, da starki ni nič hudega. Spoznali so, da so jih starejši potegnili za nos. Odšli so domov in sedli k mizi, ko so pojedli kosilo, so žalostni ugotovili, da jih je njihova radovednost stala štrukeljčkov, saj so jih pojedli tisti, ki so ostali doma.

Vir: Pavla Markič in Franc Rupnik


Če boš priden, boš ponoči videl lučko

Na področju Hotedršice je do nedavnega obstajala »motivacijska potegavščina za otroke« katere sem bil kot otrok tudi sam deležen. Starši in ostali starejši ljudje so otrokom vlivali voljo do napornega kmečkega dela z obljubo: »Če boš priden, boš ponoči videl lučko.«
Franc Rupnik se spominja, kako so med drugo svetovno vojno obnavljali pogorel kozolec. Bil je še majhen deček in krovci so mu obljubili, da, če bo prideno nosil strešnike, bo ponoči videl lučko. Marljivo je pomagal in zvečer med čakanjem na obljubo zaspal. O lučki pa ni bilo ne duha, ne sluha.

Obljuba o skrivnostni lučki je v otrocih vzbujala veselo in napeto pričakovanje nekega čarobnega in skrivnostnega trenutka, ki jim je vlivalo voljo do dela. Lučka je bila še toliko bolj skrivnostna, ker jo starši otrokom niso znali oz. niso hoteli opisati. Na otroško vprašanje kako izgleda lučka, so se jim starši izmikali z nejasnim opisom in so jim le dejali: »Če boš pridno delal, jo boš že videl.« Otroci so nestrpno čakali na obljubljeno skrivnostno nagrado vse dotlej, ko so ugotovil da jih starejši vlečejo za nos.

Vir: Franc Rupnik


Legenda o pastirički in voliču

Nekoč je pastirička s svojim voličem vred padla v Revenovo brezno, ki se nahaja na razpotju k Revenovi in Grižarjevi domačiji na Ravnah. Čez sedem dni pa je Divje jezero naplavilo pastiričkine cokle in voličev jarem.

Vir: Antonija Vehar, Franc Rupnik


Železna vrata

Legenda govori o strašnih roparskih Turkih, ki so nekoč plenili po naših deželah. Na svojih vročekrvnih konjih, so prijezdili v Hotedršico in vdrli v farno cerkev sv. Janeza Krstnika in iz nje pograbili vse zlate posode. Toda Turki so hoteli še več zlata. V daljavi se je belila cerkvica sv. Katarine na Medvedjem Brdu. Željni zlata so sklenili, da jo oropajo. Svoje konje so pognali v dir proti cerkvici, toda kaznovala jih je Božja roka, tla pod njihovimi nogami so se odprla in so z zakladom vred Turke požrla. Ta kraj se danes imenuje Železna vrata in se nahaja v Žejni dolini. Menda je tu še vedno skrit zaklat, ki čaka na junaka, da ga izkoplje.

Vir: Neža Treven


Kako je Habsburška cesarica Marija Terezija med Hotenjce razdelila zemljišče na Travnem vrhu

Cesarica Marija Terezija se je kmečkemu prebivalstvu prikupila s številnimi reformami, ki so izboljšale položaj kmetov v cesarstvu. Ena izmed njih je delna ukinitev fevdalnega sistema, ki je omejilo plemstvo in olajšalo položaj kmetov.

Ljudska pripoved iz Hotedršice pravi, da naj bi Habsburška cesarica Marija Terezija razdelila gozdno zemljišče na Travnem vrhu, ki naj bi bilo last plemiča, med kmete v Hotedršici. Te gozdne parcele ljudje imenujejo tali in se ob vznožja Travnega vrha širši in se proti njegovemu vrhu vedno bolj ožijo, dokler se vse parcele ne združijo v eni točki. Lastniki zemljišč imajo različno velike parcele oz. tale. Med starejšimi Hotenjci krožijo različne zgodbe, ki pojasnjujejo vzroke, zakaj so nekateri kmetje dobili večje tale in spet drugi manjše. Prva zgodba pravi, da naj bi na velikost tala vplivalo število dimnikov, ki jih je imela hiša kmeta. Več dimnikov kot je imela hiša, večji tal naj bi dobil kmet. Druga zgodba pravi, da naj bi na velikost tala vplivala velikost krušne peči, ki jo je imela kmetija. Večja kot je bila krušna peč, večji tal naj bi dobil kmet. Prav gotovo pa je na velikost gozdne parcele oz. tala vplivala že obstoječa velikost kmetije. Večja kot je bila kmetija, večji tal ji je pripadal.

Vir: Franc Rupnik in Helena Slabe


Jazonova skala v Novem Svetu

V Novem Svetu natančneje v bližini Kosove domačije se nahaja osamela skala, ki stoji na kamnu. Nekoč so jo možje za plačilo oz. nekaj kozarčkov (vina ali žganja) premikali z vrvjo ali leseno ročico in kamniti osamelec se je zavrtel. Ker oblika skale spominja na videz ladje, so jo v preteklosti poimenovali »Jazonova skala«. Ni točno znano od kdaj jo domačini nazivajo pod tem imenom, gotovo pa je tovrstno poimenovanje mlajšega izvora.

Zelo znana je legenda o antičnem Junaku Jazonu in o njegovih tovariši Argonavtih, ki so kralju Kolhide ob Črnem morju ukradli zlato runo (kožo zlatega ovna). Na ladji Argo so bežali pred sovražnimi zasledovalci in pomotoma zapluli v ustje reke Donave, namesto da bi pluli v smeri rodne Grčije. Pluli so dalje po Donavi, ker ni bilo poti nazaj. Prepluli so Savo, Ljubljanico in prišli do njenega izvira, kjer so prezimili. Spomladi so ladjo razstavili in jo na ramenih prinesli do obale Jadranskega morja, jo tam ponovno sestavili in potovali naprej. Morda ime »Jazonova skala« namiguje, da so Jazon in njegovi vojaki zatavali in se znašli v Novem Svetu, kjer so pri Kosu izgubili ali pozabili kos svoje ladje Argo?

Vir: Ljudski vir iz Hotedršice in https://sl.wikipedia.org/wiki/Ljubljanski_zmaj


Hotenjska Romeo in Julija ali Turški vojak in Dobronega

Dan po hudem turškem spopadu s Hotenjci je *Dobronega slišala vzdihe ranjenega Turškega vojaka, ki se je skrival med škafi. Stopila je k njemu in ker je bil iz Bosne, in je govoril tudi srbohrvaški jezik sta se lahko razumela. Prosil jo je naj mu pomaga in mu reši življenje. Dobronega je tvegala svoje življenje in ranjenega Turka skrila v jamo (menda v bližini Isten'čeve kmetije v Žibršah). Vsak dan je obiskala ranjenca, mu previla rane in ga nahranila. Med njima se je vnela ljubezen in zaljubljenca sta se po njegovem spreobrnjenju v krščanstvo, poročila in si ustvarila družino. Del njunih potomcev še vedno nosi priimek Turk (pri Isten'č) v Žibršah in tudi nekdanja lastnik in lastnica gostilne Turk sta se pisala Turk.

Vir: Joži Nagode, Mirjam Perez Zelenc


* V svojem zapisu povedke poimenujem deklico, ki je negovala ranjenega Turškega vojak, z imenom Dobronega, saj je v njenem imenu strnjena njena krepost.


Mačja vas in Hotenjski maček

Mnogi Hotedršico imenujejo »mačja vas« in Hotenjce kličejo z vzdevkom »mački«. Še pred desetletji ni bilo dobro norcev briti s Hotenjci. Starejši Hotenjci vedo povedati za številne »mačje pretepe«. Ti so se dogodili, ko so prišli v vaško gostilno fantje iz sosednjih vasi in so s praskanjem pod mizo provocirali Hotenjske fante »mačke«, ki so na provokacijo odgovorili s pestmi.

Tako je maček postal za Hotenjce njihov zaščitnik. Toda pravi Hotenski maček mora biti črne barve in ima pod vratom belo liso. To je tisti imenitni Hotenjski gospodič v črni obleki in z belo kravato.

Vir: Ljudski vir iz Hotedršice




Legende povezane s cerkvijo sv. Barbare na Ravniku


Nastanek Ravnika in cerkvice sv. Barbare

Angela Petkovšek, roj. Korenč, z Ravnika je bila že kot dekle zelo vedoželjna. Zelo rada je brala knjige in vse druge oblike tiska. Nekega dne (pred približno 70-imi leti), ko je brskala po starih knjigah, je našla zelo staro besedilo, v katerem je bila zabeležena zgodba o nastanku Ravnika in cerkvice. Zapis se je žal izgubil, a na naše veliko veselje je gospa Angela v svojem srcu zelo živo gojila zgodbo, ki se glasi takole.

V gradu Hošperk (nem. Haasberg) je živel eden izmed grofov Windischgraetzev, kateremu se je izgubila šestletna hči. Ta je zatavala globoko v gozd. Grof je bil sila zaskrbljen, saj je bila njegova ljubka Barbara edinka. V naglici je sklical vso svojo vojsko in podanike. Naročil jim je, naj prečešejo vse kotičke širnih gozdov, ki so takrat pokrivali naše kraje. Na srečo so po štirih dneh malo Barbaro našli na vrhu Ravnika. Lahko si le mislimo, kako zelo je morala biti prestrašena. Grof se je sila razveselil svoje hčerke, ki je bila zopet v varnem objemu. V zahvalo je na mestu, kjer so našli hčerko, postavil kapelico. Po očetovi smrti je grofica Barbara na mestu kapelice zgradila cerkvico v čast svoji zavetnici.

Grofica je najela može, ki so se naselili v barake v bližini gradbišča. Po končani gradnji se je grofica Barbara usedla na Korenčevo oseko pod zgrajeno cerkvico in sklicala delavce, da jim plača za njihov trud. Na desni roki je iztegnila palec, kazalec in sredinec v obliki črke L. Kolikor površine v okolici je pokrila s prsti iz tega mesta, toliko posesti je dobil vsak zidar v last. Po tej nenavadni meritvi in poštenem plačilu naj bi si možje zgradili hiše oz. domačije, ki stojijo še danes. To pa so: Tomašk, Plešnar, Kovač, Korenč, Gabin, Grižar, Glč in Urbanovc.

Vir: Angela Petkovšek, roj. Korenč


Obiskovanje sv. Barbare in sv. Katarine

V preteklosti naj bi sveta Barbara z Ravnika in sveta Katarina (Sinajska oz. Aleksandrijska) z Medvedjega Brda prijateljevali. Skrivnostno obiskovanje je spremljala čudovita svetloba v obliki gorečega snopa slame oz. škonopa (škonop je bila v snop zbrana slama za kritino slamnate strehe), ki je bliskovito švrknila čez nebo, zdaj iz ene spet drugič iz druge cerkvice na cerkvico. O čem sta po sestrskem objemu govorili, vedo le krilatci božji, ki so kramljali z njima.

Viri: Neža Treven, Barbara Petkovšek, Janez Leskovec, Franc Rupnik


Interpretacijo pripovedke je naslikal Luka Modic.


Pastirička Barbara

V obdobju turških napadov naj bi v okolici cerkvice sv. Barbare na Ravniku pastirička z imenom Barbara pasla krave. V daljavi je zagledala roparske Turke in se prestrašena zatekla v cerkvico sv. Barbare, kjer je goreče molila k Devici Mariji in svetemu Florjanu, naj obvarujeta kraj in njene prebivalce pred Turki. Barbarina molitev je bila uslišana in Turki so prizanesli krajanom in cerkvici sv. Barbare na Ravniku.

Vir: Marija Rudolf


Atilov konj je jedel seno iz naročja sv. Barbare

Ena izmed legend pravi, da naj bi se Atila, poglavar Hunov, v času svojih divjih roparskih pohodov po Evropi ustavil v cerkvici svete Barbare na Ravniku. Njegov konj je celo jedel seno iz naročja sv. Barbare (kipa svetnice v cerkvici).

Vir: Božena Rudolf


Odtis podkve v kamnu iz časa turških vpadov

V času, ko so Turki ropali in opustošili naše kraje, Kranjsko, Koroško, Štajersko in Goriško, ni bilo prizaneseno niti okolici Hotedršice. Prizadeti kmetje so se skrivali za obzidjem cerkve na Ravniku. Ena izmed legend se navezuje na cerkvico svete Barbare. Ta pravi, da je v času turških vpadov eden izmed konjenikov vdrl v cerkvico z vročekrvnim konjem. Jezdečev konj je bil sila jezen in je s kopitom noge udaril ob tla, tako da še danes vidimo odtis podkve na kamniti stopnici pred oltarjem svetega Frančiška Ksaverja v cerkvici svete Barbare na Ravniku.

Vir: Darja Merlak, po ljudski pripovedi