škratje Hotedraži


Ste že našli Hotedražev zaklad? Ali vas morda samo zanima, kdo so ta čudežna bitja, ki so prebivala v Hotenjskih bregih in so poskrbela, da smo se ljudje tukaj udomačili ter nam poiskušajo pomagati, da bi tu še naprej srečno živeli v slogi z vsemi bitji.

Pravljični liki in svet Hotedražev so avtorsko delo Romana Trevna, za njihovo oživitev v risbi je poskrbela Brigita Vehar, lesen kipec Hotedraža, ki čuva Spomenik zemljankam ob avtobusni postaji v vasi, pa je izdelal kipar Tadej Nagode. Ureditev ob avtobusni postaji so s prostovoljnim delom postavili vaščani v letu 2020.

O tem kakšen je bil svet Hotedražev in kako so se razumeli s prvimi ljudmi, pa si lahko preberete v spodnji pravljici.


Hotedraži

Avtor: Roman Treven

Pred davnimi časi so v bregovih na robu kraškega polja živeli Hotedraži. Škratje so bili oblečeni v lanene hlačke in srajčke. Na glavi so imeli klobučke, ki jih je krasilo sezonsko cvetje.

Stanovali so v zemljankah, ki so bile deloma zakopane v zemljo. Z dvema oknoma in vrati. Streho je preraščal netresk, saj so verjeli, da jih netresk varuje pred strelo.

Vsako zemljanko je krasila mokrica. To so bile vodne gredice na katerih so Hotedraži gojili rosike. Na katere so se lovile mušice, in iz katerih so znali napraviti mnogo izvrstnih jedi. Še zlasti so oboževali mušjo juho!

Ker so bili bistri in marljivi so opravljali različne obrti. Nekateri izmed njih so bili kovači ali oglarji. Spet drugi so izdelovali košare in sode. Tretji pa so gojili lan iz katerega so si tkali blago za obleke.

A znani so bilo še po nečem, jezdili so zlate rise, ki jih je bilo zelo težko udomačiti.

Hotedraži so se radi veselili in družili. Vsako leto so na najdaljši dan v letu priredili dirko, na kateri so tekmovali s svojimi zlatimi risi. Na ta dan so se zbrali prav vsi, saj je bil to pravi praznik. Z zanimanjem so opazovali tekmovalce, ki so se bahali in tekmovali kdo ima lepšega in hitrejšega zlatega risa.

Tekma je bila zahtevna, saj so zlati risi s svojimi lastniki pretekli kar cel krog po robu kraškega polja. Preskočiti so morali potok, se splaziti skozi rove, splezati na marsikatero drevo in se spretno prebiti čez močvirje. Gledalci pa so navijali in ugotavljali kdo bo zmagal. Seveda, pa na tekmi niso manjkali pečeni žiri, ki so ji Hotedraži hrustali med napeto tekmo.

Zmagovalec je bil okronan z vencem ivanjščic. Za nagrado je bila mušja torta in zlat žir! Torto je zmagovalec po navadi delil s sotekmovalci in prijatelji, žir pa si je obesil okoli vratu ali prišil na škorenj. Po končani tekmi so rajali pozno v noč.

Tisočletja so Hotedraži živeli v miru. Vse do dne, ko je na njihovo zemljo stopil človek. Ljudje so se naselili ob potoku. Sprva so se med seboj le radovedno opazovali. Hotedražem so se ljudje zdeli veliki in nevarni. Ljudje pa so se čudili, da škratje res živijo. Čez čas so ljudje ugotovili, da so Hotedraži izjemno bistri. In da bi jim koristilo, da bi jih naučili njihovih obrti. Prosili so Hotedraže da jim razkrijejo svoje skrivnosti.

Hoterdraži sprva niso hoteli pomagati, saj so ljudje preganjali njihove zlate rise. Češ, da ti škodujejo njihovim mačkam. Hotenjci so bili zelo zaščitniški do svojih mačk, saj so te lovile miši, ki so jim kradle sir in žito. Vendar se je tudi to poleglo in risi niso več nagajali mačkam.

Tako so si Hotedraži premislili in razkrili nekaj skrivnosti ljudem. Naučili so jih oglarstva, krošnjarstva, kolarstva in umetnost pridobivanja lanene niti. Vendar ljudem znanje, ki so ga bili Hotedraži pripravljeni deliti ni bilo dovolj, želeli so vedno več. Hotedražem pa to ni bilo všeč. Zato so jih na skrivaj klicali Hotenjci. Saj so le-ti vedno več hoteli.

Hotenjci so Hotedraže vedno bolj silili, da izdajo vse svoje skrivnosti. Hotedraži pa so imeli dovolj, ker se niso želeli upreti, so neke noči na svojih zlatih risih odjezdili na Travni vrh, kjer še danes skrivnostno živijo in čuvajo zakladnico svojega znanja.

Za seboj so pustili svoje domove, skrivnosti pa so odšle z njimi.

Hotenjci so žalostno spoznali, da so jih modri škratje zapustili, vendar so kmalu ugotovili, da so za njimi ostala njihova domovanja, ki so bila neverjetno pripravna za shranjevanje ozimnice. Malce so jih preuredili, zazidali okna in še danes se v njih shranjuje ozimnica.


Besedilo: Roman Treven
Ilustracije: Brigita Vehar



Komentar avtorja

Pravljica je napisana z namenom ohranjanja in promoviranja kulturne in naravne dediščine na Hotenjskem. Ime škratov izvira iz staroslovanskega imena Hotedraž, ki je po razlagi jezikoslovca Silva Torkarja, povezano z nastankom imena Hotedršica.

Elementi pravljice so vzeti iz stavbne dediščine (zemljanke so kašče vkopane v zemljo, kjer se hrani ozimica), lokalne flore (rosike so žužkojede rastline, ki rastejo v Žejni dolini, ivanjščice so vezane na tradicijo kresovanja, žir - plodovi bukev, ki je glavna drevesna vrsta v naši okolici in netresk, rastlina, ki jo je Jupiter poslal smrtnikom za obrambo pred strelo, gromom in zlimi uroki) in favne (ris je živalska vrsta, ki izginja iz naših gozdov.) ter obrtniške dediščine (oglarjenje, gojenje in pridelava lanu, izdelovanja košar in sodov) iz Hotedršice in njene okolice. Pravljica se dotika izročila, da okolišani prebivalce Hotedršice zovejo mački in vas Hotedršico imenujejo Mačja vas. V preteklosti se je zgodilo, da če je tujec v Hotedršici popraskal pod mizo, so ga fantje pretepli.



To pa ni edina pravljica, ki je prišla izpod peresa Romana Trevna, pred kratkim je KTD Hotedršica založilo in izdalo slikanico Barbara, kje si?, ki skozi pravljično zgodbo pripoveduje o legendi in izročilu povezanim z romarsko cerkvico sv. Barbare na Ravniku. Slikanico lahko naročite pri KTD Hotedršica in s tem prispevate kakšen cekin tudi k obnovi cerkvice.

Iustrirala: Alina Asberga Nabergoj (vir: FB stran KTD Hotedršica)