Zemljanke

Ob obrobju Hotenjskega podolja, kjer podtalnica ne grozi s poplavljanjem so v preteklosti nastale kleti, ki jim pravimo zemljanke. Klet je vkopana v zemljo, tako so notranje tri stene in tla iz zbite zemlje, pročelje in streha, pa sta pozidana. Oblika zidanega pročelja je elipsasta - obokana oziroma ima obliko strehe. Streho zemljanke prerašča travna ruša. V zemljanko vodijo majhna vrata, nad vrati pa je zračna lina. Zemljanka ima skozi vse leto enakomerno temperaturo in vlago, zato je idealna za shranjevanje gomoljnic, krompirja, krmne pese, korenja, kolerabe …

Kleti, ki jih najdemo v Košu in Gričah so pripadale kmetijam, ki so bile postavljene v vasi, saj zaradi visoke podtalne vode, na tem območju ne moremo imeti podzemne kleti.

Besedilo: Brigita Vehar

Zemljanke

od pravljične kulturne dediščine do praktične reinterpretacije

Nekje na poti med Ljubljano in Idrijo se nahaja prikupna vasica Hotedršica. Marsikaj je v njej posebnega, ena od njenih zanimivosti pa so gotovo zemljanke, ki spominjajo na domovanja Hobitov iz Tolkienovega Srednjega sveta.

Več kot sto let stara zemljanka.

Iz slovanske tradicije

V starih časih, ki pa niti niso tako stari, so ljudje živila iz pridelke shranjevali drugače kot danes. Medtem ko se danes poslužujemo skrinj in hišnih shramb, so se v času brez domače bele tehnike in ko so na poljih v večji meri pridelovali ves živež, posluževali različnih metod shranjevanja zelenjave čez zimo. Ta stara znanja se v zadnjih časih ponovno obujajo, saj vse več ljudi tudi ceni domače pridelano hrano in stremi k samooskrbi. Bolj kot zemljanke so bile sicer po Sloveniji znane zasipnice – to so jame, v katere so shranili zelenjavo in jo pokrili s slamo in zemljo, v hudem mrazu so to plast pokrili še z mešanico slame in gnoja. Na ta način so shranjevali različne korenovke in zeljne glave.

Zemljanke, ki jih lahko občudujete v Hotedršici, pa so zelo unikatna oblika t. i. repnice (to ime se uporablja za podobne jame na Bizeljskem). Tako obliko shranjevanja živeža so uporabljali že stari Slovani – a v malce drugačni obliki. Jame, ki so jih skopali v zemljo, so pokrili z deskami v obliki dvokapne strehe, le-to so včasih še dodatno pokrili z zemljo. Zaradi toplotne izolacije so pridelki ostali sveži in uporabni do pomladi. V nasprotju z zidanimi zemljankami pa je šlo tu bolj za enkratne oz. začasne konstrukcije.

Zemljanke so postavljene skupaj, nad višino ceste.

Zemljanke v Hotedršici

Stalne zemljanke v Hotedršici so v večini primerov postavljene malo nad nivo ceste, da vanje ni zamakalo. Strehe so povečini obokane, zasute z zemljo in porasle s travo. Vhod v zemljanke je majhen, nad njim pa je luknja ali cev, ki poskrbi za ventilacijo. Sama vrata so nekoliko dvignjena, oz. je zemljanka – kakor pove že njeno ime, vdelana oz. izkopana globlje v zemljo. Zanimivo je, da se večina zemljank nahaja skupaj, v delu vasi, ki naj bi bil po izročilu najstarejši. Torej ni bilo v navadi, da je imela vsaka kmetija tako zemljanko pri domači hiši, temveč so se nahajale na kupu, v središču vasi. Razlog za to naj bi bilo iskati v konstrukciji in zbitemu materialu, ki je potreben za gradnjo takih shramb.

Za zemljanko značilna majhna vratca, nad njimi pa majhna odprtina za zračenje.

V zemljankah so oz. še danes skladiščijo predvsem krompir, ki ga shranjujejo na rahlo dvignjenih deskah oz. za nasujejo v zemljanko za pregrado, prav tako zbito iz desk. Zemlja – kot pove že samo ime teh prikupnih shramb – deluje kot izjemen izolator. Stare arhitekturne rešitve pa spodbujajo tudi nastajanje novih.

Iz desk zbita pregrada, za katero so nasuli krompir.

Sodobna reinterpretacija tradicije

Joško Vrbinc je po vzoru tradicionalnih zemljank ob hiši zgradil sodobnejšo različico zemljanke. Za gradnjo le-te se je odločil, ker nikjer v hiši ni bilo prostora, ki bi bil pozimi dovolj hladen za shrambo pridelkov in ne premrzel, da ne bi zmrzovalo. Potem je začel z iskanjem primerne lokacije za gradnjo v okolici hiše. Glede na konfiguracijo terena in sestavo tal se je odločil za klančino med hišo in lokalno cesto. Pomembno je, da v zemljanko ne sme stekati voda, hkrati ne teren ne sme biti »živa skala«, na razpolago pa mora biti dosti materiala, s katerim se na koncu zemljanko prekrije. Pred gradnjo je dobro preučil tudi zemljanke po vasi – ugotovil je, da so bile vse zgrajene v bregu in s tem zaščitene pred dotekanjem vode, vhodi vanje so povsod zelo majhni, strehe pa betonske in za izolacijo nasute z zemljo, njihov strop pa zelo nizek, tako da je malo večji človek v njej precej sključen.

Tri zemljanke na kupu, ki malce spominjajo na Hobitska bivališča iz Gospodarja prstanov.

Od zamisli do … čisto prave zemljanke

Ko je začel s kopanjem, je kljub zagotovilom žene, da je breg tam predvsem nasut, kmalu prišel do žive skale, zato je moral poiskati rovokopača s pnevmatskim kladivom. To je sam gradbeni postopek zavleklo iz pozne jeseni v naslednjo pomlad. Za gradnjo je uporabil skale iz same lokacije, nekaj pa jih je bilo pripeljanih iz gozda. Zemljanka je nastajala počasi – ko se je vrsta skal, utrjenih z betonom strdila, je šele nadaljeval z naslednjo.

Zunanje stene zemljanke so precej debele – kar 70 cm, širino vrat je priredil na širino samokolnice, višino vrat in same strehe pa predvsem na sebe (Joško je visok skoraj 2 m) – da vstopanje v zemljanko ne bi bilo pretežko in boleče. Vrata je naredil iz močnega železnega okvirja, prekril z dvojim lesom in vmes vgradil še 5 cm stirodurja. Kakor stare, ima tudi ta zemljanka zračnik. Le pri strehi se ni toliko zgledoval po starih shrambah – ta je namreč betonska z armiranim železom. Streho je hidroizoliral z bitumensko izolacijo. Zaradi pomanjkanja stiropora je uporabil tudi stirodur, ki ga je dal pod betonsko ploščo. Na koncu je streho prekril z zemljo in zasadil s travo.

Joško Vrbinc pred domačo zemljanko.

V zemljanki hranijo predvsem krompir, tudi repo in korenje, ter kisano zelje. Izkazala se je za čudovito shrambo, v kateri je čez celo leto vzdrževana precej konstantna temperatura. Hkrati pa s svojim izgledom zelo prikupno lepša okolico hiše. Tako se je, kot že ničkolikokrat poprej, tudi v primeru zemljanke izkazalo, da je ne le modro, ampak tudi praktično slediti vzoru naših prednikov.

Besedilo in fotografije: Urška Orešnik
povzeto po članku v Reviji Biobrazda