Hotedršica v Kameni dobi
Tisti, ki so prebrali članek o geologiji , vedo, da so Hotenjsko podolje ter deloma tudi Logaško in Planinsko polje, zelo mladi v geološkem smislu. Današnja podoba podolja je nastala šele v geološki sedanjosti - Holocenu. Vendar, kot že hiter kartografski pregled pokaže, se območje Hotedršice nahaja med več paleolitskimi najdišči in prav gotovo so se nekateri izmed ledenodobnih lovcev gibali tudi prek naših krajev. Morebitni ostanki teh časov so zakopani globoko pod nanosi Hotenjke ali se skrivajo v kakšni od še nepreiskanih ali zasutih kraških jam. Ljudje so bili, zaradi življenskega sloga, v tem obdobju zelo mobilni, dokončno so se ustalili šele pred 5 do 7.000 leti.
Karta arheoloških najdišč s kulturo moustérien.
Prvi ljudje so se morda kje na logaškem naselili že v neolitiku (zaenkrat o tem ni prepričljivih najdb), gotovo pa so se tukaj zadrževali zaradi lova ali kmetovanja. O tem priča kar nekaj najdb neolitskega orodja. V Hotedršici je bila najdena neolitska sekira, ki je leta 1935 prišla v Deželni muzej v Ljubljani (danes Narodni muzej Sloveije). Ta predmet sem želel podrobneje predstaviti, vendar se je tu zapletlo. Na moje poizvedovanje o stanju predmeta v muzeju, sem dobil nepričakovan odgovor. Prijazna uslužbenka muzeja je potrdila, da je muzej 3. aprila 1935 prejel predmet, ki ga je takratni kustos Dr. Rajko Ložar opredelil kot neolitsko sekiro in vpisal v akcesijsko knjigo, na žalost pa artefaktu nikoli ni bila dodeljena inventarna številka, po kateri bi jo danes našli v zbirki. Tudi hiter pregled podatkovnih baz muzeja ni dal odgovorov ali nakazal smernic za nadaljne iskanje. Morda bo v prihodnosti komu uspelo razvozlati kam se je skrila, do takrat pa edini dokaz obstoja naše sekire ostaja zapis v akcesijsko knjigo.
Trenutno edini dokaz najdbe neolitske sekire v Hotedršici - vpis v akcesijsko knjigo Deželnega muzeja. (vir: Narodni muzej Slovenije)
Za vse, ki vas zanima dogajanje v kameni dobi v širšem prostoru, si lahko spodaj preberete bolj poglobljen prispevek. Izmuzljivi svet ledenodobnih lovcev nam je zapustil mnogo zanimivih najdb, iz katerih poiskušamo sestaviti sliko o življenju prvih prebivalcev naše domovine.
Kamnita sekira iz mlajše kamene dobe, stara okoli 8000 let, najdena blizu Moravč pri Gabrovki. Dolga je 17 cm in visoka 4 cm, premer ušesa 4 cm. Arheološki oddelek Narodnega muzeja jo ima zavedeno pod oznako ZN 234. (vir: Wikipedia)
Kamena doba
Od ledenodobnih lovcev do prvih vinogradnikov
Kaj je spodbudilo razvoj novih vrst hominov ali človečnjakov in njihove prve daljše selitve izven matičnega kontinenta, ni povsem jasno. Najbolj verjeten razlog se zdijo večje podnebne spremembe, ki so se odrazile v spremembi življenskega prostora in biosfere. Že H. erectus, drugi predstavnik rodu Homo po H. habilisu, je bila vrsta prilagojena na savansko podnebje. Pred približno 2 Ma (Mega anum = 1 milijon let) so nekateri zapustili Afriko prek njenega roga. V Gruziji so našli ostanke takega junaka, ki so jih datirali na 1,8 Ma, v južni Italiji in južni Španiji pa so našli ostanke, katerih starost je ocenjena na 1,3-1,7 Ma. To so verjetno sledovi prvih valov selitev, ki so bili posamični in začasni premiki, vrsta se je, poleg Afrike, dokazano razvijala naprej le v Aziji.
Paleolitik
Najdaljši vek v človeški zgodovini je starejša kamena doba ali paleolitik (obsega 95% vse človeške zgodovine, trajal je od 2 Ma do pred približno 12 000 leti), sovpada z zadnjo dobo pred nastopom geološke sedanjosti (Holocen) - pleistocenom (2,5 Ma do 11.700 let pred sedanjostjo). To obdobje je popularno imenovano tudi ledena doba, saj so njegova glavna značilnost štiri velike poledenitve. V tem obdobju je povprečna letna temperatura nihala tudi za več kot 10 ˚C med stadiji! Na višku poledenitev je ledeni pokrov celo leto pokrival ozemlje globoko v srednjo Evropo, do vrha so bile z ledom napolnjene alpske doline, ledenik Julijskih alp je v zadnjih dveh poledenitvah pokrival celotno Bovško kotlino, v Bohinjski dolini je leden pokrov dosegel debelino skoraj kilometra, ledenik se je raztezal do Radovljice, večji ledenik pa je pokrival tudi vrh in pobočje Snežnika in je segal do nadmorske višine 900 m. Poledenitvam so sledile otoplitve, medledene dobe ali interglaciali, ko je podnebje v naših krajih postalo tako ali celo bolj toplo, kot danes. Razlog teh podnebnih sprememb je najverjetneje kombinacija tektonike kontinentalnih plošč, ki je vplivala na spremembe v dinamiki kroženja oceanskih tokov, ter več zemljinih orbitalnih parametrov, ki vplivajo na spremembe v izpostavljenosti različnih delov zemljinega površja sončevemu obsevanju v različnih časovnih intervalih (Milankovićevi cikli ).
Časovnica gibanja temperature iz meritev raziskovalni postaji Vostok na Antarktiki z označenimi toplimi obdobji. Za najdišče Divje babe I, najdete klimatokronagram v istoimenski knjigi (1. del, Opera Instituti archaeologici Sloveniae 13) na strani 160.
Neandertalci (H. neanderthalensis)
Najstarejši znaki človekovega bivanja na Slovenskem, so bili odkriti na Postonjskem, v jami Risovec in v Jami v Lozi na robu Pivške kotline. Starost 300-250.000 let in spremljajoče najdbe jih postavljajo v še toplo obdobje na začetku riške (v izv. Riss) poledenitve, kjer so v zajezerjeni kotlini prebivali celo povodni konji (Hippopotamus pentlandi/antiquus). Nosilec te kulture je bil Neandertalec, potomec po svetu tavajočega H. heidelbergensisa, ki se je prilagodil na evropske razmere in "postal" samostojna vrsta pred približno 0,5 Ma. Živeli so od lova in nabiralništva, najdbe iz te velike medledene dobe pa so žal preskromne, da bi lahko sestavili kakršnokoli sliko o kulturi. Na splošno je o neandertalcih znano, da so obvladovali ogenj, nekatera svoja orodja pa so nasajevali na držala, ročaje.
Riška poledenitev je trajala do približno 130.000 let pred sedanjostjo, ko se je začela würmska poledenitev, ki je svoj prvi hladni višek dosegla okrog 110.000 let pred sedanjostjo. Vmes je bila še zadnja velika medledena doba. V würmu so bili trije poledenitveni viški ali stadiji, vmesno toplejše obdobje poimenujemo interstadial, v prvem se sicer ni dovolj segrelo, da bi se vrnili povodni konji, je pa našim krajem še vedno vladal neandertalec. Med ohladitvami se je moral prilagoditi na nov plen, saj so se skupaj s podnebjem zamenjale tudi rastline in živali. Najbolj pogosto so v hladnem obdobju lovili alpske svizce (Marmota marmota), severne jelene (Rangifer tarands) in bolj redko mamute (Mammonteus trogontherii/primigenius), na njih pa so prežali jamski medvedi (Ursus speleus), leopardi (Panthera pardus) in jamski levi (Panthera spelaea). Neandertalci so jame uporabljali kot lovske postojanke, verjetno tudi za prebivanje v hladnih obdobjih, odvisnost od plena jih je gnala, da so se stalno premikali za njim. Na to nakazujejo tudi arheološke najdbe, saj so med identificiranimi kulturami opazne razlike v izbiri materiala za orodje, deloma tudi v njegovi obdelavi, kar pomeni, da so se na posameznih najdiščih zadrževale različne skupine neandertalcev.
Karta arheoloških najdišč s kulturo moustérien.
Iz obdobja na začetku würmske poledenitve imamo pri nas najbolj bogato arheološko najdišče v Betalovem spodmolu pri Postonjski jami. V 10 m debelem sloju naplavin in drugega odloženega materiala je bilo identificiranih več plasti z najdbami, ki so jih razdelili v 7 kultur. To je najdišče, ki je v Sloveniji najbolj bogato z najdbami iz kulturne stopnje poimenovane moustérien, za katero so značilna strgala in posebna tehnika obdelave kamenja (stopnjevita retuša). Na Slovenskem je ta kulturna stopnja trajala celoten prvi poledenitveni višek v würmu. Med vmesnimi otoplitvami so se neandertalci, v skladu s svojim življenskim slogom, veliko gibali, tudi na sever, proti Alpam, kjer najdemo drugo pomembno postojanko prazgodovinskih ljudi. Nad sotesko Idrijce, tik pod Šebreljsko planoto, se nahajajo pečine, kjer so v dveh jamah, Divje babe I in II , odkrili izjemno zanimivo arheološko najdišče. Z sistematskimi raziskavami je leta 1980 začel dr. Mitja Brodar, v vse svetovne časopise pa je prišla leta 1995, ko so med izkopavanji pod vodstvom dr. Ivana Turka v bližini ognjišča našli kost - stegnenico mladega jamskega medveda z dvema enakomerno razporejenima luknjama. Odkritje je hitro dobilo ime Neandertalčeva piščal in s tem še danes dviga prah v strokovnih krogih. Najdba je bila predmet mnogih raziskav in poiskusov, ki so dokazali, da so luknje človeško delo, da je izdelek praktično bil uporaben kot glasbilo in da gre za zelo star artefakt, katerega starost je po več najmodernejših (tudi pionirskih) metodah datiranja snovi, ocenjena na približno 60.000 let. Vendar dvomi o uvrstitvi v pravi moustérien ostajajo. Ne zato, ker bi mislili, da neandertalci česa takega ne bi bili sposobni, temveč bolj zato, ker je bila obdelava kosti za orodja in ne le prehranska dopolnila, glavna značilnost naslednje kulturne stopnje, katere nosilci so bili že moderni ljudje. Med bolj neverjetnimi se omenja tudi možnost, da so prvi anatomsko moderni ljudje v Evropo prišli že v prvem würmskem interstadialu in so morda z neandertalci sobivali deset-tisočletja. Znano je, da so prvi anatomsko moderni ljudje na Bližnjem vzhodu pripadali moustérienski kulturni stopnji in kot so pokazale raziskave na najdišču Jabrud severno od Damaska, še dolgo vztrajali tudi po prihodu aurignacienske kulturne stopnje. Vsekakor zelo zanimiv detektivski primer, ki bo kodral možgane raziskovalcev tudi v prihodnosti in dodatna tančica skrivnosti, ki prekriva že tako zelo izmuzljiv pra-svet.
Matjaževe kamre nad Soro.
V obdobje poznega moustériena so bili identificirani tudi najstarejši arheološki ostanki kamenega orodja, oglja in živalskih kosti, najdenih v jamskih pečinah z imenom Matjaževe kamre nad reko Soro, na meji občin Logatec in Žiri. V tem jamskem sistemu, so ljudje bivali ob odprtini, ki je nastala, ko se je najtanjši del jamske stene podrl v rečni kanjon in se je odprlo slikovito, danes bi arhitekti temu rekli panoramsko okno. Na istem mestu so se nekaj 10.000 let po neandertalcih zadrževali tudi moderni ljudje.
Prihod anatomsko modernih ljudi (H. sapiens)
Predniki anatomsko modernih ljudi so se v naše kraje naselili nekje pred 40-45.000 leti, v drugem würmskem interstadialu. Predstavnike te skupine so strokovnjaki imenovali Kromanjonci, njihov življenski slog je bil v osnovi zelo podoben neandertalčevem, preživljali so se z lovom in nabiralništvom. Vendar pa je bilo med obema vrstama kar nekaj razlik, ki so odločile v prid anatomsko modernih ljudi, ena pomembnejših je bila večja rodnost pri prišlekih. Neandertalcev je bilo malo, glede na velikost področja poselitve, njihove skupnosti so sestavljale razširjene družine in le redko so imeli priložnost srečati drugo skupnost, večino svoje dobe so bili geografsko odrezani tudi od preostanka sveta in bili tako prikrajšani za prihod svežih idej. Kromanjonci, ali bolje, predstavniki naslednje kulturne stopnje poimenovane aurignacien, so prišli iz območja Bližnjega vzhoda, kjer so bili v preteklosti vedno najbolj na tekočem. Poleg novih tehnik obdelave kamna, so uporabljali tudi nove materiale - kosti, rogovino in slonovino. Pri obdelavi le teh so poznali različne tehnike (brušenje, vrtanje) in kamena orodja, pri tem so nastali izvrstni rezbarski izdelki, ki kažejo tudi na potrebo po umetniškem izražanju. Domišljjijo burijo tudi t.i. figurice Vener, plastike, kipci z poudarjenimi ženskimi atributi, ki so bili najdeni po celotnem ozemlju aurignaciena, druge pogoste tematike rezbarij so živali. Strokovnjaki jih pripisujejo prvim oblikam religije, skupaj z nekaterimi drugimi značilnostmi te kulture pa nakazujejo tudi začetke trgovine. Skupnosti aurignacienskih ljudi so imele tako bolje razvito medsebojno komunikacijo, ne samo znotraj skupnosti, predvsem z drugimi skupnostmi, bolj taktičen pa je bil tudi njihov pristop k lovu na živali, ki je bil včasih tako temeljit, da se omenja kot eden izmed vzrokov za izumrtje nekaterih vrst živali v tem času.
Karta arheoloških najdišč s kulturo aurignacien.
V Sloveniji je najpomembnejše aurignaciensko najdišče Potočka zijalka, ki je vzbudila veliko pozornosti ob svojem odkritju, saj je pokazala na posebno obliko aurignaciena v tem prostoru, ki se je razlikoval od zahodno evropskega, hkrati pa je bila dokaz tople dobe med poledenitvami v Alpah. Prvi strokovni članek o najdišču v Potočki zijalki je izšel že leta 1929, saj je za odkritje na Dunaju slišal takrat eden največjih poznavalcev paleolitika dr. Josef Bayer (1882-1931) in hitro pisal dr. Srečku Brodarju (1893-1987), prišel v Celje na ogled prvih najdb, skupaj sta opravila dodatna izkopavanja in v enem letu objavila članek. S tem je J. Bayer dobil dokaz za svojo teorijo biglaciala (ki je bila sicer hitro po njegovi smrti zavržena), saj bi bila jama, ki leži v Alpah na nadmorski višini 1700m, gotovo zelo težko dostopna v hladnih obdobjih (klimatologi so izračunali, da se je v teh obdobjih snežna meja spustila iz današnjih 2800m na 1300m). Že prvi pregled najdišča S. Brodarja je razkril 29 koščenih konic (kasneje so jih našli več kot 150), prototip šivanke in nekaj kosti z luknjami v zadnjem delu jame. Med kasnejšimi raziskavami pri vhodu v jamo so odkrili več plasti z sledovi človeka, že takrat so opazili zareze in vrezane spirale na nekaterih koščenih artefaktih, ki niso služila nobenem praktičnem namenu in so zaenkrat najstarejši dokaz likovnega ustvarjanja na Slovenskem. Zanimiva je tudi najdba spodnje čeljusti jamskega medveda z luknjo, ki je bila kot kaže obraba, namenjena nošnji na vrvici in je interpretirana kot amulet. Druga najdena kost istega tipa, pa je zanimiva zaradi treh lukenj v mandibularni kanal in bi morda lahko predstavljala piščal.
Starejše kot koščene konice v Potočki zijalki so koščeni in rogovinasti artefakti v bližnjem najdišču Mokriška jama, ter že na prej omenjenem, nam bližnjem najdišču Divje babe I. Tu so našli artefakte podobne tistim iz Mokriške jame kmalu pod površjem, 1,5 m nižje je ležala sporna koščena piščal, ob manjšem ognjišču, v isti plasti so pri vhodu v jamo našli tudi tri večja ognjišča od katerih so dve datirali med 35-45.000 let. Skupaj z sicer redkimi kamenimi orodji tako ta sloj strokovnjaki pripisujejo poznem moustérienu, najdbe nad tem slojem pa začetkom aurignaciena. Zanimivo je, da so v Divjih babah I našli del konice iz rogovja tudi v najnižji odkopani plasti, skoraj 8 m pod sporno piščaljo, kar potrjuje znan znanstveni paradoks, da se z povečevanjem znanja, poveča tudi število vprašanj.
Panorama iz Polic na dolino Idrijce, na nasprotnem bregu so vidne pečine, v katerih se skrivajo Divje babe.
Neandertalci naj bi začeli izumirati v začetku zadnjega interstadiala, hkrati se je v tem času pri nas začel vedno bolj pogosto pojavljati moderni človek. Zasledovali so isti plen, za postojanke in prebivališča so si izbirali ista mesta, ki jih je seveda prikladno postavila narava. Kakšna so bila srečanja med obema vrstama in ali je prihajalo do bolj poglobljenih interakcij, najbrž ne bomo izvedeli nikoli, le domišljamo si lahko, da so bili pri nas morebitni odnosi bolj prijateljski od tistih, na katere kažejo najdbe v Krapini na Hrvaškem. Kulturna stopnja aurignacien pa neandertalcev ni preživela prav za dolgo, izginila je nekje v začetku zadnje velike poledenitve v würmu, ko je verjetno prav podnebje spodbudilo ljudi k razvoju.
Pred viškom te poledenitve pa je naše kraje za vedno zapustil tudi najbolj značilen predstavnik stare kamene dobe - Jamski medved (Ursus speleus). Ta žival predstavlja veliko večino živalskih ostankov na (skoraj) vseh jamskih najdiščih. Manjše jame si medvedi še danes včasih izberejo za zimsko postojanko, v času poledenitev ter sploh za vrsto Ursus speleus, pa je bilo to pravilo. Veliko število kosti mladih medvedov je na splošno prepoznano kot posledica velike smrtnosti teh osebkov med zimskim spanjem, hude zime so bile usodne tudi za marsikaterega od odraslih osebkov. Nekaj jih je bilo gotovo tudi posledica lova. Pogostost teh ostankov in nekateri artefakti so strokovnjake v preteklosti napeljali na idejo o kultu jamskega medveda, vendar so kasnejša dognanja to idejo večinoma zavrgla. Vsekakor pa si danes stare kamene dobe ne znamo predstavljati brez teh živali.
Gravettien in mezolitik
V grobem lahko staro kameno dobo pri nas razdelimo na moustérien, katerega nosilec je bil neandertalec, prehodna stopnja z prihodom modernega človeka je bila aurignacien, iz katerega se je razvila pri nas zaključna kulturna stopnja gravettien. V Španiji, Franciji ter v pasu severno od Alp vse do Krakova, so prepoznane še druge vmesne stopnje med aurignacienom in gravettienom, od Apeninskega polotoka prek naših krajev v vzhodno Evropo, pa je kulturna tradicija drugačna. Aurignacien je prešel v gravettien, ki je vztrajal vse do konca paleolitika. Prvi znaki te kulturne stopnje kažejo še v obdobju Jamskega medveda, glavna najdišča pa so že iz časa po njem. Skupna točka veliko najdbam iz te kulture je izbira skupnega materiala, izredno kvalitetnega sivega marmoriranega kresilnika. V zadnji veliki poledenitvi so bili glavni plen ljudi severni jeleni (Rangifer tarandus), tudi druge najdbe živalskih (alpski svizci, arktične lisice, zajci in tudi divje govedo ali bizoni) in rastlinskih ostankov kažejo na tundrsko podnebje. V Županovem spodmolu so odkrili tudi skromne ostanke mamuta (več kosti so odkrili na najdiščih Nevlje in Kostanjevica na Krki), kar omenjam le zato, ker so bili na vzhodu gravettienski lovci specialisti za lov na mamute (v ukrajinskih in ruskih stepah so bili pri tem tako uspešni, da so iz kosti mamutov izdelovali stavbe/bivališča), kaže pa tudi na to, da so glavna najdišča te kulturne stopnje pri nas še v višku zadnje würmske poledenitve. Ko pa se je začelo podnebje spet segrevati, se je hitro dvignila gladina morja in mnoge živali, ki jim prija toplejše podnebje in so se med poledenitvijo umaknile tja, so se morale umikati na sever, hitreje kot bi si to verjetno želele. Tako so se kmalu po poledenitvenem višku znašle v naših loviščih.
Karta arheoloških najdišč s kulturo gravettien.
Največ artefaktov iz obdobja gravettien je bilo najdenih v Ciganski jami pri Kočevju, kjer je najbolj zanimiva najdba dela čeljusti severnega jelena z vtisnjenimi štirimi zaporednimi znaki (niso vrezani z kamnom) podobni črki Y. Raziskovalci so hitro vedeli, da bi naravni procesi težko proizvedli tako obliko, niso pa vedeli kako točno naj razlagajo njihov pomen. Čez nekaj let so v dolini Rena v Nemčiji odkrili najdišče z več kot 200 risbami, vrezanimi v skriljaste plošče. Večinoma gre za stilizirane ženske postave, ki so bile prej znane tudi iz drugih najdišč, to pa je bilo posebno zaradi množice najdb. Med njimi najdemo bolj realistične poiskuse, kot tudi čisto abstrahirane podobe, ki spominjajo na naše.
Znaki na artefaktu iz Ciganske jame, ki spominjajo na plesoče ženske (štirje znaki na desni), kot so jih poimenovali v Nemčiji. Prerisano po Brodar, M. 2009. sl. 48.
Z izboljševanjem klime so se takratni prebivalci več zadrževali na prostem, tako imamo vedno manj jamskih najdišč. Z koncem zadnje velike poledenitve približno 11.700 let v preteklosti, se konča tudi obdobje stare kamene dobe, vendar ljudje oziroma ledenodobna kultura je ostala in se počasi razvijala naprej. Ker je do naslednje velike revolucije v razvoju človeštva poteklo še nekaj tisoč let, so strokovnjaki ta vmesni čas poimenovali mezolitik ali srednja kamena doba.
Karta arheoloških najdišč iz stare in srednje kamene dobe v registru ZVKD.
Iz tega časa imamo več najdišč na prostem, saj so obsežne podnebne spremembe pred tem skrile sledove starejših kultur in so se ti ohranili (v stanju, ki omogoča preučevanje) le na redkih mestih (npr. v določenih jamah). Prebivalci so se v tem času še vedno preživljali z lovom in nabiralništvom, kot smo omenili je mezolitik izšel iz starejših kultur (gravettien, aurignacien), te kulturne stopnje ločimo, glede na izbiro materiala za orodja, vrsto obdelave le-tega in glede na vrsto orodja in njegove uporabnosti. S časom in predvsem izkušnjami so takratni ljudje prepoznali najboljša najdišča in materiale za svoja orodja, ta pa so postajala vedno bolj raznovrstna in vedno bolj dodelana. V mezolitiku imamo tako že celo množico različnih orodij in orožij, ki so bila vedno bolj specializirana za določene naloge. Vseeno pa so bile to ledenodobne kulture, z nastopom holocena - geološke sedanjosti, ki je v bistvu interglacial oziroma prehod med dvema ledenima dobama, so vstopali v svet, ki ni bil več njihov. Skrajna sprememba klime in s tem biosfere, je prisilila te kulture, da so v 20.000 letih tehnološko, predvsem pa družbeno napravili preskoke, ki jih neandertalcem prej v 500.000 letih ni uspelo (oziroma niso bili tako potrebni za preživetje). Izvor naslednjih revolucionarnih idej je bil znova Bližnji vzhod.
V naši bližini je bilo odkrito tudi zanimivo območje z najdišči mezolitskih skupnosti, ki so prišla v stik z novimi neolitskimi prišleki. Kultura Lepenskega vira, kot so jo poimenovali, se je razvila na terasah soteske ob Donavi, kjer ta na kratko preseka južne obronke Karpatskega pogorja. Odkriva nam, da so mezolitske skupnosti kljub hitri posvojitvi novih tehnologij, še dolgo vztrajale v nekaterih svojih tradicijah. Te lovsko-ribiško-nabiralske skupnosti so počasi prevzele poljedeljstvo in živinorejo, pričeli so z gradnjo (trapezoidnih) bivališč, zanimive pa so tudi moderne raziskave posmrtnih ostankov iz grobišč, ki kažejo, da so si za žene radi izbirali hčerke prišlekov.
Neolitik
Neolitska revolucija je pojem, ki označuje prehod človeške družbe iz lovsko-nabiralniškega preživljanja h kmetijskemu. Za to sta bila potrebna miselna preskoka tako v tehnološkem kot družbenem smislu. Če gre sklepati po družbeni dinamiki danes, je bila tehnologija tista, ki je vodila razvoj. Glavna tehnološka pridobitev neolitika je bila povezana z povečanjem nadzora nad dostopom do hrane. Ljudje bomo vedno močno odvisni od narave, ker smo pač le del nje in naša vloga na tem planetu danes spominja na težave, s katerimi so se soočali ljudje pred "izumom" kmetijstva. Potomci ledenodobnih lovcev že dolgo niso več brezglavo tekali za plenom, zelo dobro so poznali letne cikle v naravi, tudi gibanje živali. Vedno manj so se selili, naučili so se bolj učinkovito izrabljati naravne vire. Pri tem pa so bili tako uspešni, da so včasih te vire povsem izčrpali, njihovi odvzemi iz narave so bili preveliki in to je (skupaj z podnebjem seveda) povzročilo spremembe v naravi, ki so ogrozile njihov obstoj. Črede živali, ki so hranile generacije, niso več prihajale v takem številu kot včasih, vse bolj pogosto pa jih celo ni bilo več na spregled. Izumrli so še zadnji veliki sesalci, ostanki ledenodobne faune, okrog katerih se je vrtelo življenje mnogih paleolitskih skupnosti.
Ena od miselnih in tehnoloških preskokov je bila udomačitev živali za prehrano. Morda so s prvimi poiskusi začeli že prej, saj je znano, da so že dolgo divjad lovili s pomočjo ograd ali obor. Živinoreja se je začela takrat, kot pove že ime, ko so živali tudi načrtno vzrejali. Na Slovenskem so se prve take skupnosti pojavile na Krasu in v severni Istri. Te skupnosti so se kasneje razvile v kulturo kaštelirjev ali gradišč, ki so se razcvetela v kovinskih dobah, njihov izvor pa gre iskati tako v sredozemskem svetu kot v dinaridih.
Gradišče v nižini, Debela griža pri Volčjem gradu. Prva obzidja so verjetno postavile že pretežno pastirske skupnosti v Neolitiku, za zaščito črede.
Drug velik preskok je bil začetek poljedeljstva. To ima korenine v nabiralništvu, saj so ljudje tako spoznali veliko uporabnih rastlin, tako za prehrano kot druge praktične namene. Kot pri živalih, so tudi z rastlinami stvari vzeli v svoje roke, izbirali so vrste, katerih prehransko pomembne plodove so lahko shranili za dlje časa, poiskušali so z njihovim umetnim razmnoževanjem in s časom plemenitenjem. Tako so nastale prve kulturne rastline. To znanje je prek Balkana hitro prišlo v naše kraje iz Bližnjega vzhoda, kjer je vzklilo 7 do 9.000 let pred sedanjostjo. V Evropi je med neolitskimi kulturami za najbolj bogato prepoznana kultura iz Vinče v južni Srbiji, ki je bila nosilec visoke kulturne stopnje tako v tehnološkem kot družbenem smislu. Razvila se je samostojno iz prvih neolitskih naseljencev, prepoznanih kot kultura iz Starčeva. Gradili so prva prava mesta v Evropi, primerljiva edino s tistimi na Bližnjem vzhodu, njihova materialna kultura kaže na bogato ritualno dediščino, okrasje na določenih artefaktih pa je po nekaterih interpretacijah prva protopisava na svetu.
Karta arheoloških najdišč iz neolitika po knjigi Praistorija jugoslavenskih zemalja, II - Neolitsko doba (1979).
Za naše preučevanje preteklosti sta v neolitiku dve pomembni novosti: začetki izdelovanja keramike in gradnja prvih stalnih naselbin. Najstarejši ostanki keramike na Slovenskem so okrašeni s tehniko impresso, z odtisi prstov, nohtov, kasneje tudi s trikotnimi ali štirikotnimi žigi. Impresso kulturno stopnjo poznamo iz jamskih najdišč na priobalnem Krasu, ki so njena najsevernejša točka, na jugu se je ob obali raztezala vsaj do Črne gore. Nasledila jo je Danilska kulturna stopnja, ki je segala že malo bolj v notranjost celine. V tem času so dinarsko pogorje naseljevale še mezolitske skupnosti, te so se včasih podale na obisk v nova naselja, kar sklepamo po tem, da imamo iz njihovih najdišč nekaj neolitskih artefaktov. Tip keramike, kot, je bil najden v spodnjih slojih prvih kolišč pri Igu, poznamo iz najdišč na Krasu. Kontinuiteto s prejšnimi prebivalci tega prostora bi na Ižanskih koliščih lahko iskali po kamenih artefaktih, saj je znano, da so tukaj z izdelovanjem vrhunskih gravetnih konic nadaljevali še pozno v bronasto dobo.
Karta arheoloških najdišč iz neolitika v registru ZVKD.
Notranjost Slovenije so začeli ljudje stalno naseljevati v srednjem neolitiku, prek Podonavja in Posavja ter so se ustalili v nižinah, njihove kulturne ostanke (keramiko) povezujejo z stepskimi pastirskimi združbami in poljedelci iz omenjenih porečij. Na Ljubljanskem barju (ali že prej) so se srečali z drugim kulturnim virom. Pred poselitvijo v nižinah, ob rečnih okljukih in na rodovitnih ravnicah so v srednjem neolitiku ljudje v osrednji Sloveniji poselili tudi višje kraje, kjer so na strateških točkah zavetje najprej poiskali v jamah, kasneje pa postavili utrjena naselja. V hribovitem in kraškem delu Slovenije so nekatera naselja stala celo nad mejo do katere uspevajo žitarice, nakazuje bolj živinorejski način preživljanja, skromni ostanki na višinskih naselbinah, kažejo na kratkotrajno ali občasno prebivanje, torej, na pastirske postojanke. Na zahodu sta bili vir novih trendov Danilska in kasneje Hvarska kulturna stopnja, na vzhodu pa karpatsko-podonavske skupnosti. Mogoče je bil tudi ta stik dveh, po izvoru sosednjih kultur razlog, da je na Ljubljanskem barju nastala edinstvena, v Sloveniji tudi najbolje raziskana skupina in s kulturnimi najdbami najbolj bogata - ljubljanska mostiščarska kultura, ta je svoj razcvet doživela v eneolitiku ali bakreni dobi in sodi že v naslednjo zgodovinsko dobo.
Koliščarska kultura
Kdor še ni prebral Bobrov, trilogije Janeza Jalna, na takoj skoči na COBISS in si rezervira kopijo v najbližji knjižnjici! Čeprav je od nastanka romana minilo že mnogo let in se je nabralo veliko novih spoznanj o Koliščarjih ali Mostiščarjih, je to še vedno najbolj plastičen vpogled v življenje te najbolj znane neolitske skupnosti v Sloveniji. Pred nekaj leti so na Vrhniki uredili nov muzej s stalno razstavo Moja Ljubljanica , ki predstavlja tudi ta del prazgodovine na Igu pa nastaja nov arheološki park, kjer naj bi postavili tudi rekonstrukcije kolišč ali mostišč, teh tudi arhitekturno edinstvenih oblik poselitve. Njihovi prebivalci so se poleg lova, ribolova in nabiralništva, preživljali še s kmetijstvom. Poleg prvih vrst pšenice in ječmena so poznali ali gojili tudi mak, lan in grah. Domišljijo še posebej razburja veliko ostankov pešk vinske trte (vinis vitifera), nekatere po obliki bolj spominjajo na gojeno kot divjo trto. Med domačimi živalmi so redili ovce, koze, prašiče in govedo, med divjačino pa je bila najbolj priljubljena jelenjad in divji prašiči. Veliko število ptic ob ojezerjenem Ljubljanskem barju in rib v vodi je predstavljalo dodaten vir prehrane, ki so ga koliščarji spretno izkoriščali. Koliščarska kultura je zacvetela s prihodom nove revolucije v človeškem razvoju, obdelave kovin, zato si več o njej preberite v naslednjem poglavju.