Če ste zamudili Kresno nedeljo, glavni kulturno-etnološki dogodek, si lahko spodaj ogledate nekaj običajev, tradicionalnih obrti in objektov kulturne ter tehnične dediščine pri nas. Večino stavb lahko najdete ob krožni poti po vasi , druge, kot je Črna kuhinja in zbirka starih predmetov pa si lahko ogledate tudi od znotraj, po dogovoru z KTD Hotedršica.
Ne spreglejte niti Hotedršice v literaturi: Svet Hotedražev je namenjen najmlajšim in ostalim ljubiteljem pravljic. Hotedršica pa je bila, kot rojstni kraj, tudi vir navdiha in prostor del pisatelja, pesnika in publicista Ivana Albrehta (1893–1955)
Človek je od nekdaj poiskušal razumeti in nekako obvladati naravo, njene cikle in pojave. Od prazgodovinskih obredov, raznih antičnih kultov, ki so v srednjem veku prerasli v institucionalizirane religije, do modernih ezoteričnih gibanj, je vsem skupno obhajanje praznikov. Ti imajo svoje obrede in vsak kraj ima svoje posebnosti pri obhajanju le-teh...
Izziv leta 2022 - rekonstrukcija lokalne narodne noše
V Kulturno turističnem društvu Hotedršica v letu 2022 načrtujemo izdelavo rekonstrukcije ženske narodne noše, kot je zapisano na ohranjeni fotografiji, oziroma pripadnostnega kostuma, kot bi se temu reklo strokovno, kakršnega so nosila posamezna dekleta in ženske v Hotedršici ob posebnih priložnostih v prvi polovici 20. stoletja. Projekt koordinira Roman Treven, predstavnik za kulturo v Kulturno turističnem društvu Hotedršica, v njem pa sodeluje etnolog dr. Bojan Knific, zaposlen v Tržiškem muzeju, ki se že leta ukvarja z raziskovanjem oblačilne dediščine in njenim poustvarjanjem.
Dekleta in žene v lokalni različici narodne noše iz Hotedršice. Fotografija je nastala leta 1930 ob odprtju novega gasilskega doma v Hotedršici. (vir: Facebook stran KTD Hotedršica)
Kresovanje - nastiljanje praproti
Starejši Hotenjci se zelo radi spominjajo kresnih večerov. Na večer pred godom sv. Janeza Krstnika (24.junij) so pragove hiš posuli s travniškim cvetjem (obvezno so morale biti vmes ivanjščice). Verjeli so, da s tem dejanjem preprečijo kačam in zlim duhovom vstop v hišo. Še zlasti otroci so z veseljem nastlali dvorišče. Starši so jim naročili, da ga morajo nastlati čimbolj na debelo, če želijo, da na njihovem pragu prenoči od dolge poti utrujeni Janez Krstnik. Otroci so si želeli, da bi jim v čevelj padlo kakšno praprotno seme, saj naj bi tako na kresno noč slišali govorico živali. Zvečer so se ljudje zbrali ob kresovih, ki so goreli na različnih krajih okoli vasi in prepevali cerkvene pesmi.
Vir: Nada Zelenec, Antonija Vehar in Franc Rupnik. Zapisal: Roman Treven
Nastiljanje praproti. (vir: Facebook stran KTD Hotedršica)
Antonova nedelja v Hotedršici
Na god svetega Antona Puščavnika (17. januarja) je bil včasih v Hotedršici velik praznik. Ljudje iz vseh okoliških vasi ter tudi od dlje so romali k naši farni cerkvi, da bi, na levi strani levega oltarja, pozdravili kip svetega Antona Puščavnika. Zavetnik domačih živali in prašičjih pastirjev, naj bi pomagal tudi samski mladini, pri izbiri zakonskega partnerja.
Vahtovanje
Vahč, na širšem Logaškem območju poimenovan tudi Preš'ca, je bil za dlan velik hlebček, ki je imel običajno na vrhu križec. Hlebček je bil narejen iz črne pšenične moke. Pogosto so mu gospodinje dodajale koruzno moko, da je bil kruh bolj obstojen. Spečen je bil v krušni peči. Pri revnejših kmetijah, ali ko je bila letina slabša (ali če je bila gospodinja skopuška) je bil lahko vahč celo iz ovsen oz. ržene moke. Bralo (nabiralo) se jih je dan pred Vsemi Svetimi in pred Zahvalno nedeljo.
Vahče so nabirali revnejši otroci - otroci bajtarjev in kajžarjev, ki so se zbrali v manjše skupinice in z žaklji hodili od kmetije do kmetije brat vahče. Ko so stopili v hišo so se pred gospodinjo pokrižali, zmolili Očenaš in Zdravo Marijo, najmlajši otroci pa Sveti angel. Nato je gospodinja stopila do jerbasa kjer je hranila vahče in vsakemu otroku izročila po enega. Otroci so se zahvalili z besedami: »Bog se usmili duš v vicah.«
Doma so vahče razdelili še med ostale bratce in sestrice. To je bil za otroke iz revnejših družin zelo pomemben dan, saj je bil kruh dragocen in zelo redko so se ga do sitega najedli. Med sabo so otroci radi primerjali kdo je dobil večji in boljši vahč. Zelo dobro pa so tudi vedeli, katera gospodinja na vasi je skopuška in katera peče najboljše vahče.
Vir: Antonija Vehar, Franc Rupnik, Gabrijela Brus; Zbral in zapisal: Roman Treven
Vahči čakajo na otroke. (vir: Facebook stran KTD Hotedršica)
Miklavževanje
Zagotovo je sveti Miklavž oz. Nikolaj eden najbolj priljubljenih svetnikov ne samo na slovenskem, temveč po celem svetu. V preteklosti so že en mesec pred godom svetega Miklavža (6. december), odrasli rožljali z verigami pod okni hiš, češ da če otroci ne bodo pridni, jih bodo parklji naložili v koše in odnesli s seboj. Otroci so verjeli, da ima sveti Miklavž črno knjigo, v katero beleži slaba dela otok in zlato, v kateri so zapisana njihova dobra dela.
Na večer Miklavževega prihoda so otroci postavili na mizo peher s svojim imenom, zmolili in odšli spat. Zjutraj so jih pričakali polni pehri: suhih hrušk in krhljev, jabolka, orehi, lešniki, celo nekaj piškotov in bombonov. Čez vsa darila je bila položena šiba in preden so otroci smeli vzeti svoje darilo, so morali poljubiti šibo in se z molitvijo zahvaliti sv. Miklavžu.
V Hotedršici imajo uprizoritvene umetnosti dolgo tradicijo. Že v najstarejšem delujočem društvu, gasilskem, se je kmalu po ustanovitvi izoblikovala umetniška skupina. Še starejši so običaji ob godu sv. Nikolaja, največja posebnost Hotedršice v tem času pa je uprizoritev dramske igre, po predlogi, ki jo posebej za to priložnost vsako leto pripravi lokalni avtor. Tudi dramska skupina, ki igro uprizarja je seveda sestavljena iz vaščanov.
Vir: Antonija Vehar in Franc Rupnik. Zapisal: Roman Treven
Oglejte si predstavo iz leta 2020
ali predstavo iz leta 2021
Gregorjevo in Ptičja gostija
Gregorjevo ali slovensko valentinovo je zelo razširjen praznik na slovenskem. V Hotedršici je bilo vezano predvsem na Gregorjev sejem v Logatcu, kjer so ljudje nakupili semena, čebulice in gomolje rastlin, orodje za delo na vrtu in pri kmečkih opravilih. Mlajše generacije pa se spominjamo sejma po helijevih balonih, ki so se v šopu dvigali v nebo.
Po ljudskem izročilu je gregorjevo veljalo za prvi pomladni dan, saj se je nekoč po julijanskem koledarju, obhajalo god svetega Gregorja prav na 21. marec. Kmečko prebivalstvo je na god sv. Gregorja pričelo z delom na polju in njivah. Prav tako še danes velja rek, da se na gregorjevo ženijo ptički, ki že veselo žvrgoleli na vejicah dreves in v pustem marcu prinašajo prvi utrip življenja.
Članice Kulturno turističnega društva Hotedršice že dve desetletji aktivno sodelujejo na Gregorjevem sejmu v Logatcu. Domiselne gospodinje so pričele s peko gregorčkov, to so male pogačice v obliki ptičkov s katerimi domačim in gostom pričarajo praznično vzdušje. Te pogačice so se prvotno imenovale piške in so jih Hotenjke pekle na predvečer sv. Miklavža in za Velikonočne praznike, s časoma pa so se uveljavile na gregorjvo z imenom gregorčki.
V zadnjem letu pa so člani KTD Hotedršica na vaškem trgu pripravili ptičjo gostijo za mimoidoče. Na vrbove vejice obesijo gregorčke in medene vodomce (par vodomcev je logotip Gregorjevega sejma v Logatcu, prav tako pa lahko vodomce opazimo v potoku Hotenjka), ko slaščico pojemo, vrbovo vejico zapičimo v zemljo in če ta ozeleni pomeni, da smo zaljubljeni.
Zapisal: Roman Treven
Ljudske pripovedke in izročila
Gotovo ste od svojih staršev ali starih staršev kdaj slišali kakšno zgodbo, pripovedko ali legendo. Pogosto govorijo o nastanku kakšnega pomebnega objekta, naravne znamenitosti ali druge posebnosti. Ali pa imajo čisto vzgojne motive. V Hotedršici to gradivo zadnja leta pridno zbira, zapisuje in ureja Roman Treven, nekaj si jih lahko preberete v spodnjem članku.
Tradicionalne obrti
Naš način življenja in vsakodnevne navade se stalno spreminjajo. Že od nekdaj so bili naši kraji dobro povezani s svetom in novosti so se hitro širile, lokalno okolje pa se je na njih prilagajalo. Skozi čas se je tako uveljavilo mnogo poklicev in obrti, ki so ljudem v tem okolju omogočale dodatno možnost za preživetje. Še danes je živo gozdarstvo, lesarstvo, mizarstvo in pa gostinstvo. V zadnjih treh generacijah pa se je svet tako hitro spreminjal, da so postale mnoge obrti, ki so jih gojile generacije, gospodarsko nepomembne. Znanje in spomin na njih ohranjajo nekateri pri življenju v krogu družine in bližnje skupnosti, o ostalih pa smo zbrali informacije iz objavljene literature in ustnih virov.
Oglarstvo
Danes sta priljubljena izraza krožno gospodarstvo in učinkovita izraba virov. Za zgled se lahko zazremo tudi v preteklost. Oglarjenje je bilo včasih sestavni del sečnje lesa in gospodarjenja z gozdom. Dejavnost, s katero so s spretno tehniko spremenili ostanke sečnje v izdelek, ki je bil priročen za transport in po katerem je bilo v bližini kar nekaj povpraševanja.
Oglarska kopa po 7 dneh kuhanja.
Lanarstvo
Lan (Linum usitatissimum), je ena najstarejših kulturnih rastlin. Semena uporabljamo za prehrano, stebla pa so bogata z vlakni, ki imajo ob primerni obdelavi in predelavi v nit ali platno izjemno dobre mehanske lastnosti. V Sloveniji je lan v uporabi že krepko čez 5000 let, kot so dokazale arheološke raziskave kolišč na Ljubljanskem barju. Lanarstvo je danes kot etnološka posebnost najbolj znano v Beli krajini, tudi pri nas pa spomin na to obrt še ni zamrl.
Pranje in tolčenje lanu ob potoku Hotenjka (Fotografija iz arhiva Danijele Lukan)
Kolarstvo in sodarstvo
Kolarstvo (pri nas poimenovano tudi pintarstvo, v sosednjem Črnem vrhu pa bognarstvo) je obrt izdelovanja lesenih delov vozov. Skoraj vsi pintarji so izdelovali tudi druge lesene izdelke, kot je preprosto stavbno pohištvo za domačijo, različna orodja in njihove dele, neredko so izdelovali tudi različne lesene posode, sode (od tod izraz sodarstvo), čebre in škafe, za shranjevanje in prenašanje tekočin ter brente, za prenašanje raztresenega blaga. Pogosto je bilo pintarjenje spodbujeno z vsakodnevnimi potrebami domačega gospodinjstva, najbolj spretni in zavzetni pa so jo razvili v pravo obrt in z njo tudi nekaj zaslužili.
Kolarsko orodje, na ogled v Zbirki starih predmetov. Foto: Brigita Vehar
Furmanstvo
Furmanstvo ali prevozništvo je bila v preteklosti izjemno pomembna gospodarska panoga, ki je poleg prevoza blaga in ljudi predstavljala tudi kanal za prenos informacij. Furmanstvo in s tem lažji dostop do trgovskih središč sta pospeševala trgovino na drobno s kmetijskimi proizvodi, njihove storitve pa so prišle prav tudi majhnim obrtnikom daleč v zaledju trgov in mest. Postopen zaton te obrti je prinesla modernizacija, na Slovenskem predvsem t.i. Južna železnica Dunaj-Trst. Ta za Hotedršico še ni bila usodna, glavnino tovora je bilo namreč vezanega na rudnik živega srebra v Idriji, kraju, ki je zaradi svoje lege, tudi danes obsojen le na cestne povezave. S furmanstvom so pogosto povezovali tudi tihotapstvo ali kontrabant, v Hotedršici je to dobilo poseben zalet prav proti koncu dobe furmanstva, v času Rapalske meje. Ne zaradi materialnih koristi prevoznikov, preprodajalcev in obmejnih stražarjev, ti tokovi so bili pomembni zato, ker so nudili pomoč pri kulturnem boju naših sonarodnjakov na drugi strani meje. Orožje v obliki časopisov, knjig in drugih medijev v slovenskem jeziku, ki so bili v sosednji državi takrat prepovedani, je mejo prehajalo skupaj s tisto robo, za katero je bilo vredno tvegati visoko globo/podkupnino ali najmanj 3 mesece zapora.
Tehnična dediščina
Med tehnično dediščino spadajo tudi predmeti, ki so jih razvile razne obrti: pripomočki za predelavo lanu, rezbarsko orodje, ... ter seveda oglarske kope. V tem odstavku pa predstavljamo večje naprave, stavbe in prostorske ureditve, ki pričajo o razvoju tehnologije in tehnične kulture na tem prostoru. Naši predniki so namreč razvili nekaj zanimivih rešitev za izboljšanje kvalitete vsakdanjega življenja in tehnoloških procesov.
Zemljanke
Verjetno najbolj slikovita posebnost Hotedršice so zemljanke, majhne zidane, v zemljo vkopane shrambe poleg hiš. Ob avtobusni postaji v vasi jim je bil pred kratkim postavljen spomenik, ki ga čuva lokalen pravljičen lik - škrat Hotedraž. Kot tehnična dediščina so zemljanke lep primer inovativne gradnje in iznajdljivosti naših prednikov.
Zemljanke na Košu, ki so pripadale domačijem v vasi, kjer zaradi občasne visoke podtalnice, gradnja kleti ni bila mogoča.
Črna kuhinja
Staro Gregorčkovo hišo v središču vasi so lastniki preuredili v muzej, v katerem je na ogled lepo ohranjena črna kuhinja, ki je še vedno uporabna. Hiša ima tradicionalno razporeditev prostorov skromnih kmečkih hiš na Notranjskem, ohranjena je tudi notranja oprema.
Stara Gregorčkova hiša s črno kuhinjo.
Zbirka starih predmetov
Ob domačiji pr Kovač, natančneje v njihovem kozolcu, se nahaja Zbirka starih predmetov, ki jih že več kot 30 let pridno zbira ga. Romana Pivk (roj. Brus) s pomočniki. Pod toplarjem je na levi strani razstavljeno staro orodje za obrtniška in kmečka opravila, največ je orodij za obdelavo lesa, nekaj čevljarskih in šiviljskih pripomočkov. Po prostoru so razporejeni tudi drugi pripomočki pri kmečkih opravilih, kot so razne košare ali brente, vozički in celo lesen puhalnik za seno. Zbirka je v zasebni lasti in ob družinski hiši, zato je ob obisku dobro upoštevati to dejstvo in obzirno postopati.
Razstavljeno orodje.
Tomažinov / Strojarjev mlin
Proti koncu vasi, ki meji na polje, stoji Tomažinov mlin. Na prvi pogled ne bi rekli, da gre za mlin, saj je mlinsko kolo skrito v brezno in tako postavljeno pod nivo potoka, ki ga poganja. Mlin je prava posebnost v slovenskem in tudi evropskem območju. Zgrajen je nad naravnim požiralnikom, potok, Hotenjka, je po kanalu, speljan do mlinskega kolesa, steče čez kolo in nato pod mlinom ponikne.
Mlin naj bi tu stal že vse od začetka 18. stoletja, vsaj tako pravi ustno izročilo. Oče trenutnega lastnika, pa je mlin kupil po prvi sv. vojni.
Mlinsko kolo med delom. Foto: Robert Lukan
Mlin ima 3 mlinska kolesa, ki vrtijo vsaka svoj kamen. Trenutno deluje samo en kamen, ki omogoča mletje pšenice »na črno«, koruze in ovsa. V prostoru za mletje, se nahajajo 3 mlinski kamni, ta prostor je bil leta 1938 dvignjen za dva metra, saj so si s tem olajšali prinašanje žita in odnašanje moke.
Ker so vsi deli, ki poganjajo mlin še vedno leseni, vzdrževanje mlina zahteva ogromno časa, saj les zaradi vode in zraka strhleni. Vodno kolo je izdelano iz bukovega lesa, glavna os in prsti, ki povezujejo prenosno kolo s kamnom, pa so iz hrasta.
Besedilo: Brigita Vehar
Kozolci
Kozólec je običajno lesena, s strani odprta stavba za sušenje žita in trave, značilna za slovensko podeželje in arhitekturo. Kozolce delimo na enojne in dvojne kozolce (toplar). Približno 80 % vseh kozolcev najdemo v Sloveniji. Najdemo pa jih tudi na severovzhodu Italije in jugu Avstrije, saj tam živi slovenska manjšina, na zahodu jih lahko občudujemo še celo ob izvirih Drave in Zilje, na stičišču Dolomitov in Karnijskih Alp.
Kozolec - Toplar ob hiši Hotedrščica 13. Foto: Robert Lukan
V Hotedršici so se ohranili zidani notranjski kozolci - toplerji. Stebri so zloženi iz kamna in ometani tako, da na prednji strani stebra za en centimeter izstopa pravokotnik, ki je drugačne obdelave in barve. Čelna stran kozolca je v etaži filigransko zložena v opečni zid, ki je postavljen na opečni lok, ta pa se močno opira na stebre.
Na stranice kozolca so po večini nabite deske. Letve za sušenje stročnic in sena so v največ enem razdelku. Na zatrepih so spoji desk prekriti z letvami, ki se končujejo v špice ali kakšen drug zaključek.
Besedilo: Brigita Vehar
Ureditev ob požiralnikih
Življenje ob kraškem polju pomeni življenje s poplavami. Sezonske padavine in nihanje podtalnice povzročijo občasne poplave na delih Hotenjskega podolja. Prvi prebivalci so si zato bivališča postavili na Košu in Gričah, na skalnatem terenu, ki pa je bil nad nivojem tudi najbolj obsežnih poplav. Kasneje so prostor počasi prilagajali svojim potrebam in tudi zaradi gospodarskih dejavnosti, kot sta mlinarstvo in žagarstvo, začeli objekte premikati bližje vodi. Tako so začeli upravljati z vodotoki in ob rasti obdelovalnih površin so rasle tudi kmetije. Ob Hotenjki na polju, se je izoblikovala vrsta večjih domačij, zgradili so cerkev in izoblikoval se je trg. S časom se je naselje razširilo in nekatere stavbe so bile postavljene na mesta, ki si jih je lastila tudi voda ob poplavah.
Polje pod Rebenicami ob visoki vodi decembra 2017.
Nestanoviten duh vode ni pogodu niti kmetom, nikdar ne veš, do kam se bo razlila in do kdaj bo prekrivala polja, preden bo odtekla v podzemlje. Na polju je voda včasih ponikala v dve brezni, nad enim je postavljen mlin, drugega pa je lastnik mlina zasul, da je preusmeril vodo v prvega. Ob visoki vodi se višek preliva naprej po polju, kjer leži niz vrtač. V 80. letih prejšnega stoletja so jih med obsežno hidroregulacijo povezali z lepo speljano umetno strugo, nad požiralniki so odkopali naplavine in požiralnike obzidali, na vrhu pa zaščitili z železnimi letvami. Tako ima voda več možnosti za nadaljevanje svoje poti in obdobja poplavljanja so krajša. S prekopom so deloma povečali razlivno površino in tako zamejili tudi višino gladine vode ob poplavah.
Požiralniki Hotenjke ob visoki vodi decembra 2017.
Ostanki železniške proge
V času prve svetovne vojne je ta prostor predstavljal zaledje slavne soške fronte, pomembno prometno žilo na frontne položaje. Danes nas na te čase spominjajo ostanki železniške infrastrukture, ki jo je naša takratna država gradila pod vplivom vojne in temu primerno naglo. Najprej so iz Logatca prek Kalc in Hotedršice po obstoječih cestah speljali vojaško poljsko, ozkotirno železnico. Ta je iz Godoviča vodila po enem kraku do Črnega vrha in naprej po Trnovski planoti, po drugem pa do Idrije. Na tem zelo slikovitem odseku so pred kratkim ostanke trase uredili do te mere, da omogočajo varen sprehod malo bolj izkušenim planincem . Ker pa poljska železnica kmalu ni več zadoščala potrebam fronte, so začeli z gradnjo normalnotirne proge. V Hotedršici so ostanki vidni kot nasipi in vkopi, v Logatcu in Godoviču pa stojijo tudi trije tuneli.
Zemljevid ostankov normalnotirne železnice med Logatcem in Godovičem, ter trasa feldbahna med Godovičem in Idrijo.
